Pustne maske

(iz kolumne Dnevnika, 2/2013)

Gondole, ki padajo, neskončen mir in osupljiva tišina, bleščeče bela zimska pokrajina. Takšna je podoba doline ob Soči v teh dneh, mesecih. Ko gazim po deviških gozdovih močno zasneženega Kuka in Matajurja s pogledom na zlato morje vse od Savudrije, Novega Grada na eni in Benetk na drugi strani mogočnega zaliva, me prešine, da živim v najlepši deželi na svetu in da ves trud, znanje in delo, da se rešimo žalostne revščine (praznega) vsakdana ni zaman.
Bila je pustna sobota in edina maska, ki sem jo v večernih urah v Kobaridu srečala je bila pretresljiva, skoraj groteskna mačka. Gostilne niso bile nekoliko prazne, bile so-prazne. Zato smo si kuharji in natakarji priredili zabavo. Na mizo so prihajale ostrige, ker ni bilo gostov, da bi jih pojedli, pršut, ribe, bokali vina in ob zvokih nostalgičnih skladb Danila Kocjančiča smo praznovali smrt in negotovo prihodnost. A bili smo skupaj in tam, ponosni ljudje iz za vso vesoljno Slovenijo tako odmaknjene Soške doline. Če je svet pravičen, potem nam bo jutri bolje.
»Umetnost revne kuhinje«, moj zadnji projekt ponavljajočih se večerov v Gostilni na gradu v Ljubljani bi pravzaprav veliko bolj sodil domov, v Hišo Franko. Kajti misel, da lahko z malimi sestavinami skuhamo »veliko« večerjo je veliko bližje vsakdanjemu življenju na podeželju kot mestnemu človeku.
Ko sem moji tašči, ki je sicer doma iz Jevščka, male primorske vasice pod Matajurjem, razlagala, da sem na zadnji večerji pod arkadami mogočnega ljubljanskega gradu za sladico postregla z zavitkom iz medene krvavice z omako iz krvi in rdečega vina, toplim jajčnim šadojem in sladoledom iz pečenega jabolka sploh ni osuplo ustavila moje navdušene razlage. Poslušala je do konca in mi potem izdala skrivnost sladkega narastka iz svinjske krvi, ki ga je daleč od radovednih gostov pripravljala njena mama.
Moja provokacija danes je torej vsakdan skromnega človeka včeraj.
Umetnost revne kuhinje kot vsaka druga umetnost potrebuje umetnika, ki ustvarja. Toliko bolj, ko je v košari »samo« skromna, največkrat pozabljena sestavina. Ampak to še zdaleč ne pomeni, da je revna kuhinja namenjena revežem. Je premislek o sestavini, tradiciji.
In predvsem postavljam kuharjem in sebi izziv:pripraviti nepozabno jed, večerjo, brez gosjih jeter, kaviarja, plemenite bele ribe in boljših kosov mesa.
Tako je nastal »petelinji greben kuhan v teranu«, »sladko jajce in karamelizirana ajda«, »žolca za jutri«, »na koncu dneva v ribarnici«. Včasih božansko, drugič harmonično, tretjič na meji sprejemljivega. Zabaven in umetnosti poln večer za goste in še bolj za njegove ustvarjalce.
Hrana za jutri? Morda.
Ker pa si takšne večerje ljudje na meji preživetja žal še vedno ne more privoščiti, skromni sestavini navkljub, dajem mojo besedo vsem tistim, ki živijo in jedo na cesti, da pridem kmalu ustvarjati na cesto tudi jaz. S kakšnim super kuharjem pod pazduho, dobro steklenico vina in kristalnimi pecljatimi kozarci.