Razmišljam o sporočilu moje današnje kolumne. Iščem in iščem, a vsakič se mi v glavi naslika podoba morske pokrajine v sončnem zahodu in vsega poletnega kiča, ki sodi zraven(beri slamnik, tišina, dobra knjiga, gin tonik in vonj po borovcih prepleten z vsemi odtenki sončnih krem). Ko sem najbolj utrujena tej iluziji dodam še varuško, ki skrbi, da moji otroci vsaj za kakšno uro ne potrebujejo mame.
Tako pač je, ko se v Hiši Franko začne poletna sezona. Kuhinja in moja mala kuharska brigada postane edino središče mojega življenja. Dan se konča lepo samo, če so gostje zelo zelo srečni.
S kuharskimi kolegi se pogosto pogovarjamo o našem delovnem času. Večina dan in življenje preživi v svoji kuhinji in večine ne zanima niti kje v svetu v danem trenutku vihrajo vojne, revolucije, niti ali zunaj sije sonce oziroma dežuje. Ni dopusta, ne prostih dni, niti proste ure. Družine razpadajo in edina želja je zvezdica in kakšen gost več.
Sama verjamem, da dobro kuha samo srečen kuhar. Dobra jed ni odvisna samo od dobrih sestavin, temveč predvsem od dobre energije, ki veje v kuhinji. In dobro, pozitivno energijo lahko ustvarjajo samo srečni ljudje. Zato je trenutek in dan zase tako zelo pomemben. In zato vsako poletje ta »dan zase« tako zelo pogrešam.
Verjamem v absolutizem. Predvsem v kuhinji. Gost mora biti »zelo zelo« zadovoljen, samo »zadovoljen« ni dovolj. In verjamem v srečno, veselo hrano. Obstajajo kuharji, ki so tehnično izjemno dovršeni, a vedno ostanejo samo dobri kuharji. Vesela hrana namreč potrebuje dobro sestavino in dobro(ne nujno vedno izjemno) tehniko, predvsem pa srečnega,duhovitega pronicljivega in razmišljujočega kuharja. Vesela jed je kot življenje: barvita, raznolika, sončna, polna malih kontrastov, tako v oblikah, temperaturah in teksturah.
Konec lanskega avgusta sem sredi največjega dela pustila mojo kuharsko ekipo samo. Razlog je bil sicer zelo dober. Odpotovala sem na Poljsko, kjer sem teden dni z največjimi kuharji sveta odkrivala in na novo ustvarjala revno poljsko kuhinjo. Bila je iluzija, sanje, a ko sem se v poznih urah odpravljala spat so moje misli in skrbi poletele domov, kjer se je ladja(kuhinja) brez kapitana(mene) utapljala v viharju.
In ko sem kakšen mesec po »Cook it raw«-ju v svetovnih medijih prebirala same pohvale projektu in sem bila nase zelo ponosna, sem med pisanjem naletela tudi na zapiske angleškega novinarja, ki je opozoril, da medtem ko se veliki kuharji sveta podijo po gozdovih, jezerih, brodijo po potokih in rešujejo (poljski) svet, njihove restavracije ostajajo brez najbolj pomembne osebe-glavnega kuharja.
Tako morske sanje danes ostanejo sanje, iluzija.
Takrat pa, ko se sanje uresničijo, naj kuhar zaklene vrata svoje restavracije.