Milni mehurček

(iz kolumne Dnevnika, 3/2013)

Pred dobrim tednom dni smo po treh mesecih zimovanja zopet odprli Hišo Franko. Kako zelo vesela sem bila, ko so drug za drugim v gostilno zopet vstopali Vladka, Saša, Denis, Majda in končno Matjaž z ogromnim šopom rož v rokah. Skupaj v Hiši ustvarjamo že zelo dolgo, nekateri so z nama že več kot desetletje.
Zelo redki so trenutki, ko se svoji ekipi zares zahvalimo. Po tej dolgi zimi mirovanja, mnogih vprašanj in skrbi sem se v srcu goreče zahvaljevala vsem, ki so se v Hišo vrnili. Brez vas ne zmorem. Zato trikrat hvala, hvala, da vas imam.
Sedim pred kupom prošenj za delo, kaj kupom, celo goro in globoko v meni se kopiči žalost. Našo malo družino smo želeli malce razširiti, tako, da bo vsem lažje in zato napisali oglas na Zavod za Zaposlovanje. Saj vem, da se tako ne išče dobrega kuharja, razgledanega natakarja ali vestno sobarico, ampak končno, zakaj pa ne? Tam nekje zunaj celo morje ljudi čaka na svojo priložnost.
In berem.
Diplomiran zgodovinar prosi za delo sobarice. Zdi se mu, da je delo dovolj dinamično, da bi ga osrečilo.
Magistra ekonomije bi čistila gostilno. Je mati samohranilka in že leta čaka na svojo priložnost.
Moja znanka iz otroštva se sklicuje na nekaj skupnih trenutkov najine mladosti, ker moram tako in zato verjeti, da bo vestna in marljiva slaščičarka.
Pri kuharjih se gora prošenj skrči na vsega nekaj listov. Vesela sem, da je tako. Kuhanje moraš enostavno ljubiti. Zato spoštujem vse magistre, doktorje in ostale visoko šolane ljudi, ki pišejo prošnje za kakršnokoli delo, da raje kuhajo doma.
Najraje bi zaposlila vse. Pa seveda ne morem. Kako neki naj tebi, ki si bolj izobražena, pametna od mene, kažem umazan madež na steni in se jezim?
In potem se kot kazen božja preko študentskega servisa mladenka prijavi za delo pomivalca posode. Po treh dneh obupa, ker jo motijo naši medsebojni odnosi. Na delovnem mestu bi namreč rada-klepetala.